Diskretni šarm drznosti

Podkast, v katerem si psihoterapevta dr. Andreja Pšeničny in Iztok Prosen diskretno postavljata vprašanja o vsem, kar vpliva na kakovost življenja in drzno iščeta odgovore.

Ljubiti sebe 02/07/2026

Ljubiti sebe 1. Govornika dr. Andreja Pšeničny (psihoterapevtka, psihologinja) in Iztok Prosen (skupinski terapevt) vodita poglobljen strokovni dialog o ljubezni do sebe kot razvojni kapaciteti, ne kot tehniki samopomoči. Epizoda se opira na razvojno-psihodinamsko razumevanje navezanosti, integracije dobrih in slabih delov sebe ter razlikovanje med ljubeznijo, potrebo, idealizacijo in narcizmom. 2. O epizodi Epizoda razgradi razširjeni kulturni mit, da je »ljubezen do sebe« individualna praksa, dosegljiva z afirmacijami ali izoliranim delom na sebi. Govornika pokažeta, da se kapaciteta za ljubezen – do sebe in do drugega – razvije v odnosu, najprej v zgodnji navezanosti in kasneje v zrelih odnosih (vključno s terapevtskim). Osrednje teze epizode: • Ljubezen ni občutek, temveč zmožnost: ostati v skrbi in naklonjenosti do nekoga (sebe ali drugega), tudi ko ni idealen. • Ljubezen do sebe in ljubezen do drugega nista zaporedje, temveč ista kapaciteta, usmerjena v dve smeri. • Razlikovanje med potrebo (»potrebujem te, da zapolniš moj manko«) in ljubeznijo (»zmorem prenesti tvojo in svojo nepopolnost«). • Kritika romantičnih mitov (druga polovica, zaljubljenost kot ljubezen) ter razgaljanje narcistične psevdosamoljubezni, ki temelji na idealizirani podobi sebe. • Razvojni izvor samokaznovanja in notranjega sodnika ter vloga agresivnosti kot energije, ki jo je mogoče uporabiti konstruktivno (meje, zaščita) ali destruktivno (samouničevanje). Epizoda se zaključi z jasno mejo: ljubezen ne pomeni vztrajanja v odnosih (tudi do sebe), ki uničujejo, in priznava, da nekateri posamezniki kapacitete za ljubezen morda nikoli ne razvijejo – kar zahteva realistične, ne romantične odločitve. 3. Ključne točke 1. Ljubezen kot kapaciteta, ne kot čustvo Ljubezen pomeni zmožnost skrbeti za nekoga, ki ni idealen – in to velja enako za sebe kot za druge. 2. »Najprej sebe, potem druge« je napačna logika Ljubezen do sebe in do drugega nista zaporedna koraka, temveč ista psihična funkcija. Če je ni, je ni nikjer. 3. Narcizem ni samoljubezen, temveč njen nadomestek Idealizirana podoba sebe zahteva stalno potrjevanje; resnična ljubezen do sebe je tiha, neperformativna in vključuje tudi neuspeh. 4. Vztrajanje ni vedno ljubezen Ljubezen ne zahteva ostajanja v odnosih, ki rušijo integriteto. Včasih je najbolj ljubeče dejanje umik. 4. Najboljši citati • »Ljubezen do sebe ni občutek. Je zmožnost skrbeti za nekoga, ki ni idealen.« – dr. Andreja Pšeničny • »Potrebujem te pomeni: brez tebe nisem cel. Ljubim te pomeni: tudi s tabo nisem cel – in to zmorem.« – dr. Andreja Pšeničny • »Če ljubim samo svojo idealno podobo, to ni ljubezen, ampak narcizem.« – dr. Andreja Pšeničny • »Odnosa se ne učimo v izolaciji. Odnosov se učimo samo v odnosih.« – Iztok Prosen • »Včasih je lažje verjeti, da me bo drugi naredil celega, kot pa se soočiti z vprašanjem, zakaj sam sebi želim slabo.« – Iztok Prosen /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/40029205

Ljubiti 01/17/2026

Ljubiti 1. Govornika Andreja Pšeničny v epizodi razmišlja o tem, kaj pomeni ljubiti v resničnih odnosih. Ne govori o idealih ali občutkih, temveč o tem, kaj ljudje dejansko naredijo, ko odnos postane zahteven, boleč ali negotov. Iztok Prosen pogovor dopolnjuje z vprašanji in opažanji o tem, zakaj ljudje bližino pogosto zamenjujejo s potrebo, zakaj iz odnosov bežijo ob prvi resni napetosti in zakaj je ljubiti bistveno težje kot biti ljubljen. 2. O epizodi Epizoda govori o ljubiti kot delovanje, ki se pokaže šele takrat, ko ni več lahko. Ne govori o tem, kako naj bi odnos izgledal, ampak kaj se v odnosih zares dogaja. Ljubiti pomeni: • ostati v odnosu brez idealizacije, • ostati, ko bi bilo lažje oditi ali se zapreti, • ne uporabljati drugega za pomirjanje lastne stiske, • zdržati razočaranje, jezo in razliko, • ter ne reagirati impulzivno, ko postane boleče. Poseben poudarek je na tem, da močna čustva sama po sebi še ne pomenijo, da znamo ljubiti. Veliko ljudi čuti intenzivno, a v odločilnih trenutkih iz odnosa izstopi – z umikom, napadom ali prekinitvijo stika. V tem okviru se pojavi tudi integriteta kot ena od notranjih zavor: sposobnost, da se ustavimo, ko bi lahko drugega ranili. Ne kot moralno načelo, temveč kot funkcija, ki omogoča, da bližina ne zdrsne v krutost ali razpad. Epizoda pokaže, da ljubiti ni naravno dano, ampak je nekaj, česar se učimo skozi izkušnjo, napake in vztrajanje. 3. Ključne točke • Ljubiti se pokaže v težkih trenutkih Ne v tem, kaj čutimo, ampak kaj naredimo, ko odnos ni več udoben. • Močna čustva niso dokaz zmožnosti ljubiti Intenzivnost pogosto prikrije nezmožnost ostajanja v odnosu. • Integriteta ustavi destruktivno ravnanje Omogoča, da bližina ne postane prostor ranjenja ali maščevanja. • Veliko ljudi si želi bližine, a ne zmore ljubiti Ker ljubiti zahteva notranje opore, ne le želje. 4. Najboljši citati »Ljubiti ni stanje. Ljubiti je to, kar počnemo, ko ni lahko.« – dr. Andreja Pšeničny [14:30] »Veliko ljudi zamenjuje potrebo po drugem z zmožnostjo ljubiti.« – Iztok Prosen [22:00] »Če iz odnosa odideš vsakič, ko boli, nisi nehal ljubiti – nisi sploh začel.« – dr. Andreja Pšeničny [34:40] »Ljubiti pomeni ostati brez zagotovila, da bo vse v redu.« – dr. Andreja Pšeničny [ 50:10] "Kar je bilo, je bilo resnično. To je dovolj. Da bo ta ljubezen do tebe ostala v meni, tudi ko naju ni več." – dr. Andreja Pšeničny [ 54:00] /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/39767275

Zaupanje in Paranoja 01/17/2026

Zaupanje in Paranoja 1. Govornika dr. Andreja Pšeničny je psihoterapevtka in avtorica, specializirana za psihodinamsko in razvojno-analitično razumevanje osebnosti ter odnosov. V epizodi razčleni zaupanje, paranojo in njune razvojne ter strukturne temelje. Iztok Prosen je skupinski terapevt in soavtor podcasta Diskretni šarm drznosti. V pogovoru deluje kot refleksivni sogovornik, ki odpira izkustvene in relacijske vidike obravnavane teme. 2. O epizodi Epizoda obravnava zaupanje in paranojo kot kvalitativno različna psihična položaja, ne kot nasprotna pola iste lestvice. Posebej je poudarjena razlika med zdravim spektrom zaupanja, ki temelji na integraciji izkušenj in preverjanju realnosti, ter patološkimi oblikami, kjer prevladujeta cepitev in projekcija. Osrednja teza epizode je, da zaupanje ni racionalna odločitev, temveč razvojno pridobljena sposobnost, ki nastane iz ponavljajočih se izkušenj čustvene odzivnosti drugega. Paranoja je predstavljena kot obrambna struktura, ki posameznika ščiti pred ranljivostjo, a hkrati onemogoča resnične odnose. Poseben poudarek je namenjen razlikovanju med intuicijo in paranojo ter razumevanju, zakaj brez tveganja in ranljivosti zaupanje ne more obstajati. 3. Ključne točke • Zaupanje ni kompromis med paranojo in naivnostjo, temveč samostojna psihična sposobnost. • Paranoja ni pretirana previdnost, ampak strukturna nezmožnost videti drugega kot celoto. • Brez ranljivosti in tveganja ni zaupanja, temveč le nadzor ali umik. • Stabilen in dober odnos je lahko za paranoidni del osebnosti bolj ogrožajoč kot slab odnos. 4. Najboljši citati »Zaupanje ni naivnost. Zaupanje pomeni, da lahko spustim obrambe, ker imam izkušnjo, da drugi ni proti meni.« — dr. Andreja Pšeničny [08:32] »Paranoja ni napačna interpretacija realnosti, ampak obramba pred bližino in odvisnostjo.« — dr. Andreja Pšeničny [34:15] »Zaupanje se začne tam, kjer tvegam, da bom ranljiv – brez tega ostanemo v varnih, a praznih odnosih.« — dr. Andreja Pšeničny [56:04] »Intuicija odpira prostor za pogovor, paranoja pa ga zapre. Pri paranoji dialog sploh nima več vstopa.« — Iztok Prosen [47:20] /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/39767130

Zavist in Hvaležnost 01/17/2026

Nespoštovanje 01/09/2026

Nespoštovanje 1. Govornika dr. Andreja Pšeničny je psihoterapevtka, ki v epizodi obravnava nespoštovanje kot relacijsko dinamiko, povezano z mejami, odgovornostjo in izgubo stika s seboj. dr. Iztok Prosen je psihoterapevt in filozofsko izobražen sogovornik, ki razpravo dopolnjuje z refleksijo moči, telesnih signalov in družbenih vzorcev nespoštovanja. 2. O epizodi Epizoda se posveča vprašanju nespoštovanja v odnosih, vendar zavestno ne iz perspektive »kaj drugi dela narobe«, temveč iz perspektive soudeležbe: kje in zakaj posameznik sam dopušča, racionalizira ali normalizira nespoštovanje. Nespoštovanje je predstavljeno kot relacijski pojav, ki nastane tam, kjer oseba postopno opušča lastne meje, da bi ohranila odnos. Osrednji poudarek je na tem, da nespoštovanje ni enkratni dogodek, temveč proces drobnih notranjih kompromisov, kjer posameznik izgublja stik s sabo, z lastnimi občutki, potrebami in realnostjo. Epizoda jasno razlikuje med spoštovanjem kot pravico in spoštovanjem kot notranjo strukturo, ki se oblikuje v primarnih odnosih. Poseben del epizode je namenjen psihodinamskemu razumevanju: ponavljanju zgodnjih vzorcev prilagajanja, oblikovanju »lažnega jaza«, toleriranju nespoštovanja kot znane bolečine ter nezavedni dinamiki, v kateri eden kolonizira psihični prostor, drugi pa se mu odpoveduje. Spoštovanje je opredeljeno kot temeljna oblika priznanja ločenosti in vrednosti drugega. 3. Ključne točke 1. Nespoštovanje ni problem drugega, ampak dinamika odnosa Nespoštovanje nastane tam, kjer posameznik postopno opušča lastne meje, da bi ohranil bližino. Izguba sebe je pogostejša kot odprt konflikt Odnosi razpadejo ne zaradi preveč konflikta, temveč zaradi preveč prilagajanja in tihega samorazkrajanja. Primarni odnosi oblikujejo toleranco do nespoštovanja Če otrok zgodaj izkusi, da je varneje prilagoditi se kot vztrajati pri sebi, bo to dinamiko ponavljal tudi v odraslosti. Prvi znak nespoštovanja je izguba notranje jasnosti Ko začne posameznik preverjati posledice svojih besed namesto resnice svojih občutkov, je meja že prestopljena. 4. Najboljši citati • »Nespoštovanje ni nekaj, kar se nam zgodi. Je nekaj, kar sčasoma dovolimo.« — dr. Andreja Pšeničny • »Ko začneš bolj paziti na reakcijo drugega kot na resnico v sebi, si že prestopil lastno mejo.« — dr. Andreja Pšeničny • Kolikor je bolj hlapec hlapčevski, toliko je bolj gospod gosposki.« — Iztok Prosen • »Telo ve prej kot misel.« — Iztok Prosen /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/39670540

Dve Praznini: Notranja in v Odnosu 01/03/2026

Dve Praznini: Notranja in v Odnosu 1. Govornika dr. Andreja Pšeničny je psihoterapevtka, ki se v svojem delu veliko ukvarja z vprašanji notranje praznine, identitete in odnosov. V epizodi razlaga, zakaj se nekateri ljudje počutijo prazne, čeprav navzven delujejo povsem v redu, ter kako ta praznina nastane že zelo zgodaj v življenju. Iztok Prosen, psihoterapevt, v pogovoru odpira predvsem odnosni vidik teme – kako se notranja praznina posameznika prenese v partnerske in druge bližnje odnose ter zakaj se v nekaterih odnosih kljub navidezni povezanosti počutimo sami. 2. O epizodi Epizoda govori o praznini, o kateri veliko slišimo, a jo redko zares razumemo. Govornika pojasnjujeta, da praznina ni lenoba, kriza ali slabo obdobje, ampak globok notranji občutek, da v sebi nimaš prave opore. Praznina ne pomeni, da človek ničesar ne čuti. Pogosto pomeni, da ima občutke, želje in čustva, vendar jih nima kam »odložiti«. Zato se ne povežejo v jasen občutek, kdo sem jaz in kaj si želim. V epizodi izvemo: • zakaj je praznina pogosto zelo aktivna (stalna zapolnjenost, delo, dosežki), • zakaj se pri nekaterih kaže kot otopelost in pri drugih kot nemir, • kako nastane v otroštvu, ko otrok ni bil zares opažen, slišan in čustveno nošen, • zakaj se praznina prenaša tudi v odnose. Poseben poudarek je na praznih odnosih – odnosih, ki so lahko urejeni, mirni in funkcionalni, a v njih ni občutka bližine. Partnerja sta skupaj, vendar se notranje ne dotakneta. V terapiji se praznina pogosto pojavi kot neprijetna, a pomembna faza, ko staro razpada in se novo šele začne oblikovati. 3. Ključne točke 1. Praznina ni pasivna Praznina ni to, da se nič ne dogaja. Pogosto ravno nasprotno – človeka žene v stalno aktivnost, zapolnjevanje časa, delo ali odnose, da mu ne bi bilo treba biti sam s sabo- 2. Praznina nastane zelo zgodaj Pogosto izvira iz otroštva, ko otrok ni bil zares viden kot oseba – ko njegovi občutki niso imeli prostora ali pomena. Zato se notranji občutek sebe ni mogel zgraditi. 3. Funkcioniraš, a ne veš, kdo si Človek s praznino lahko odlično funkcionira, a se težko odzove na vprašanja, kot so: Kaj si želiš? Kaj ti je pomembno? Odločitve pogosto temeljijo na tem, kaj drugi pričakujejo. 4. Praznina se prenese v odnose V praznih odnosih je veliko dogajanja, malo pa ostane. Ko stika ni, izgine tudi občutek povezanosti. Takšni odnosi so pogosto mirni, a brez globine. 4. Najboljši citati »Praznina ni to, da nič ne čutiš, ampak da nimaš notranje opore.« – dr. Andreja Pšeničny [06:30] »Lahko imaš zelo polno življenje, pa se znotraj še vedno počutiš prazno.« – dr. Andreja Pšeničny [21:00] »Praznina v meni in praznina v odnosu sta pogosto ista zgodba.« – Iztok Prosen [ 27:00] »Tak odnos je lahko videti v redu, pa imaš občutek, da v njem zares ni nikogar.« – Iztok Prosen [44:00] /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/39600325

Soočenje s Smrtjo 12/25/2025

Soočenje s Smrtjo 1. Govorniki dr. Andreja Pšeničny – psihoterapevtka in avtorica, voditeljica podcasta V epizodi vodi razmislek o smrti skozi psihoanalitično in eksistencialno perspektivo. Posebej izpostavlja iluzijo nadzora, narcistično obrambo pred minljivostjo, psihološko razliko med smrtjo in umiranjem ter vprašanje pravice do odnehanja. Iztok Prosen – psihoterapevt, so-voditelj podcasta Prispeva k razpravi z razmisleki o odnosni dinamiki ob umiranju, o bližini in osamljenosti, ter o tem, kako strah živih pogosto preplavi prostor umirajočega. dr. Ana Lina Vodušek – onkologinja v paliativnem timu Onkološkega inštituta Ljubljana, psihodinamska konzultantka V epizodi prinaša klinični, skupinski in človeški pogled na umiranje. Govori o paliativni oskrbi kot dolgotrajnem procesu, o delu s pacienti in svojci, o strahu pred izgubo nadzora, ter o realnih možnostih lajšanja trpljenja. 2. O epizodi Epizoda je poglobljen pogovor o smrti, umiranju in življenju v senci končnosti – ne le v bolnišničnem okolju, temveč v odnosih, kulturi in psihični strukturi sodobnega človeka. Razprava izhaja iz teze, da smrt ni le biološki dogodek, temveč radikalni psihološki prelom, ki razbije dve temeljni iluziji: iluzijo lastne nesmrtnosti in iluzijo nadzora nad življenjem. Govorniki razločujejo med smrtjo kot abstraktnim koncem in umiranjem kot konkretnim procesom, ki vključuje telesno pešanje, odvisnost, sram in izgubo dostojanstva. Poseben poudarek je na tem, kako redko v kulturi obstaja prostor, kjer bi se o teh temah lahko govorilo brez zanikanja, racionalizacije ali lažnega upanja. Pomemben del epizode je posvečen odnosom ob koncu življenja: napetosti med bližino in osamljenostjo, vlogi svojcev, ki pogosto težje sprejemajo konec kot umirajoči sami, ter potrebi, da se umiranje deli le z ljudmi, ki zmorejo zdržati lastno nemoč. V zadnjem delu se razprava dotakne tudi pravice do odnehanja in aktualne družbene debate o prostovoljnem končanju življenja – ne skozi pravni okvir, temveč kot psihološko in etično vprašanje avtonomije, trpljenja in družbenih sporočil o vrednosti življenja. 3. Ključne točke 1. Smrt razbije iluzijo nadzora in razkrije psihično strukturo jaza Strah pred smrtjo ni strah pred koncem, temveč pred izgubo omnipotence in nemoči, ki je ne znamo regulirati. 2. Umiranje je proces, ne dogodek – in začne se veliko prej, kot mislimo Paliativna oskrba ni “zadnja postaja”, temveč dolgotrajen proces, ki se lahko začne že ob diagnozi neozdravljive bolezni. 3. Bližina lahko zdravi ali pa dodatno obremenjuje Umirajoči potrebujejo ob sebi ljudi, ki zmorejo biti prisotni brez potrebe po reševanju, popravljanju ali lažnem upanju. 4. Pravica do odnehanja ni kapitulacija, temveč zadnja oblika integritete Ko razmerje med trpljenjem in smislom izgine, vztrajanje ni več pogum, temveč prisila – pogosto v službi strahu živih. 4. Najboljši citati »Smrt razbije dve naši temeljni psihološki opori: iluzijo lastne nesmrtnosti in iluzijo nadzora nad življenjem.« – dr. Andreja Pšeničny »Umiranje lahko delimo samo z ljudmi, ki zmorejo prenesti, da nimajo več nobene funkcije – da ne morejo rešiti, popraviti ali ustaviti konca.« – dr. Andreja Pšeničny »Ko pacient izreče: ‘Strah me je smrti’, se prostor odpre in zadiha – in pravzaprav vsem postane lažje.« – dr. Ana Lina Vodušek »Paliativna oskrba ni zadnje poglavje, ampak proces, ki se začne veliko prej – že takrat, ko se človek prvič sooči s svojo minljivostjo.« – dr. Ana Lina Vodušek »Smrt je abstraktna. Umiranje pa je zelo konkretno: telo, ki peša, odvisnost od drugih, izpostavljenost in izguba nadzora.« – Iztok Prosen »Najbolj zahtevna bližina je bližina ljudi, ki v smrti drugega vidijo predvsem svojo izgubo.« – Iztok Prosen »Čas je nekaj, česar ne moremo nadomestiti, kupiti ali shraniti – zato je vprašanje vedno isto: kaj je vredno mojega časa.« – dr. Andreja Pšeničny /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/39533560

Kaj lahko izgubimo v odnosu? 12/17/2025

Kaj lahko izgubimo v odnosu? 1. Govornika dr. Andreja Pšeničny – psihologinja in psihoterapevtka z dolgoletnimi izkušnjami na področju individualne, partnerske in skupinske terapije, soustanoviteljica in strokovna vodja psihoterapevtskih programov. V epizodi osvetljuje razvojne dinamike partnerskih odnosov, zlasti vprašanje izgub znotraj dobrega odnosa: izgubo iluzij, zasebnosti, avtonomije, identitetnih delov in življenjske živosti. Iztok Prosen – psihoterapevt, soavtor in sogovornik, ki razpravo dopolnjuje z refleksijami o odnosih, navezanosti in odvisnosti. Posebej poudarja pomen zunanjih odnosov, pluralnosti identitete in razliko med zdravo prilagoditvijo ter samoukinjanjem. 2. O epizodi Epizoda raziskuje tihe, postopne izgube, ki se lahko zgodijo tudi v dobrem, stabilnem partnerskem odnosu. Govornika razčlenjujeta, kako se skozi čas – pogosto neopazno in prostovoljno – odpovedujemo iluzijam, zasebnosti, zunanjim odnosom, avtonomiji, identitetnim delom in življenjski živosti, da bi ohranili bližino in stabilnost. Osrednja teza epizode je, da te izgube niso napaka odnosa, temveč njegova cena. Vprašanje pa je, kje je meja med zdravo prilagoditvijo in postopnim izginjanjem sebe. Poseben poudarek je namenjen razliki med izgubo odnosa in izgubo sebe ter opozorilu, da odnos pogosto »umre« dolgo pred dejanskim razhodom – v trenutku, ko mir postane pomembnejši od resnice. 3. Ključne točke 1. Izguba iluzij je razvojni prehod, ne patologija Razpad idealizacije pomeni prehod v realen odnos, kjer je merilo kakovosti sposobnost prenašanja resničnosti, ne intenzivnost čutenja. 2. Zasebnost v odnosu ni luksuz, temveč pogoj psihične integritete Ko izgine pravica do samote, tišine in neizrečenih misli, posameznik izgublja stik s svojo notranjostjo in začne oblikovati lažni jaz. 3. Par brez zunanjega sveta postane zaprt sistem Krčenje prijateljstev, skupnosti in drugih odnosov zmanjšuje raznolikost identitete in refleksijo o sebi, odnos pa postaja vse bolj krhek. 4. Najbolj destruktivna izguba ni izguba partnerja, temveč izguba sebe Izguba drugega boli, a ohrani osebnost; izguba sebe vodi v praznino, kjer ni več subjekta, ki bi lahko sploh trpel ali živel. 4. Najboljši citati »Izguba iluzij ni znak, da je odnos slab, ampak da postaja resničen.« — Iztok Prosen [18:30] »Zasebnost v odnosu ni luksuz, ampak pogoj, da sploh ostanem v stiku s sabo.« — Iztok Prosen [30:45] »Najboljše partnerstvo je vedno v troje: jaz, ti in midva.« — dr. Andreja Pšeničny [34:00] »Najbolj destruktivna izguba v odnosu ni izguba partnerja, ampak izguba sebe.« — dr. Andreja Pšeničny [1:08:00] /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/39445635

Težave v Odnosih - Izdaja 12/12/2025

Težave v Odnosih - Izdaja 1. Govornika V epizodi sodelujeta dr. Andreja Pšeničny, ter Iztok Prosen, psihoterapevta, ki poglobljeno analizirata relacijske dinamike. Oba obravnavata teme, povezane z bližino, subjektivnostjo, regulacijo afektov in skritimi psihičnimi dogovori v partnerskih odnosih. V tej epizodi predvsem soočata dva različna koncepta izdaje – enega vedenjsko-moralnega in drugega dinamsko-relacijskega. 2. O epizodi Epizoda predstavi dva koncepta izdaje. (a) Izdaja kot dejanje Izdaja je razumljena kot "konkretna kršitev": prevara, laganje, skrivanje, odmik. Težišče je na vedenju, odgovornosti in meji odnosa. Vprašanja: Kaj je nekdo storil? Zakaj? Kje je bila kršena meja? Je dejanje popravljivo? (b) Izdaja kot dinamski prelom Izdaja je "porušenje funkcije odnosa", ne nujno dejanje. Zgodi se, ko drugi ne zmore več: * regulirati našega afekta, * držati stika, * vzdržati ranljivosti, * ohraniti nevidnega dogovora »ko je hudo, sem tukaj«. Zato je lahko izdaja tudi tišina, umik, neodzivnost, nepodprtost. Soočenje modelov Prvi model opisuje kaj se je zgodilo. Drugi model opisuje kaj se je zaradi tega porušilo med nama. Epizoda pokaže, da je za razumevanje izdaje potrebna oba: dejanje določa okvir, dinamika pa globino in učinek. 3. Ključne točke 1. Izdaja ima dva obraza: vedenjski in dinamski. Dejanje pove, kaj se je zgodilo. Dinamski prelom pove, zakaj to tako boli. 2. Izdaja ni nujno povezana z velikim dogodkom. Najgloblja izdaja pogosto nastane, ko drugi odpove v kritični psihični funkciji: ne odzove se, ne zdrži, ne drži stika. 3. Reparacija odnosa je mogoča samo, če oba sprejmeta oba vidika. Vzrok (dejanje) je treba nasloviti moralno in relacijsko, posledico (psihični prelom) pa dinamsko – s postopnim obnovljenim držanjem stika. 4. Odhod je včasih edina rešitev, kadar dinamski prelom ni popravljen, četudi je dejanje “odpustljivo”. Odnos razpade ne zaradi dejanja, temveč zaradi izgube funkcije, ki je držala bližino. 4. Najboljši citati 1. "Izdaja je prelom v nevidni pogodbi med nama. Ne v tisti, ki jo podpiševa na upravni enoti, ampak v tisti tihi, nezavedni obljubi: jaz sem tvoj človek. Ne popoln, ampak tak, na katerega se lahko približno zaneseš." – Iztok Prosen 2. "Izdaja je trenutek, ko odrasli odnos nehote aktivira otroški nevropsihološki spomin na prvotno izgubo varnosti. Partner nas ni izdal kot odraslega človeka, ampak je sprožil prostor, kjer smo bili prvič izdani kot otrok " – dr. Andreja Pšeničny 3. "Izdaja ni samo dogodek, ampak predvsem občutek, da drugi ni več z nami tam, kjer najbolj šteje." – Iztok Prosen 4. "Najbolj smo ranljivi tam, kjer sami še nismo v celoti dozoreli. Zato izdaja ne boli toliko zaradi izgube osebe, ampak zaradi izgube funkcije, na katero smo bili razvojno naslonjeni." – dr. Andreja Pšeničny /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/39387665

Težave v Odnosih - Laž in Prikrivanje 12/05/2025

Težave v Odnosih - Laž in Prikrivanje 1. Govornika V epizodi sodelujeta dr. Andreja Pšeničny, psihoterapevtka z razvojno-analitično usmeritvijo, in Iztok Prosen, terapevt in arhitekt po izobrazbi, ki v psihološke teme vnaša konkretne metafore konstrukcije, nosilnosti in strukture. Govorita o tem, kje laž v odnosu deluje kot obramba psihe, kje kot uničujoča prevara in kje kot nujen filtrirni mehanizem, ki omogoča, da odnos sploh obstane. 2. O epizodi 1. Laž kot psihološki filter resničnosti: Laž deluje kot zaščitni mehanizem, ki dozira resnico v takih količinah, da ne preplavi psihičnih meja. Popolna iskrenost lahko postane nasilna, ker ruši obrambe, ki omogočajo stabilnost in bližino. 2. Meje med zasebnostjo, skrivnostjo in destruktivnim prikrivanjem: Zdrava skrivnost ohranja željo, napetost in subjektivnost, medtem ko sistematično prikrivanje (npr. dolgotrajna nezvestoba) razkraja temelj zaupanja. Zasebnost je nujen notranji prostor, skrivnost je selekcija, laž pa aktivno izkrivljanje realnosti. 3. Laž kot simptom nezavednega in obramba pred sramom: Laž pogosto razkrije tisto, kar nezavedno prepušča skozi ton, spodrsljaje in ponovitve. Deluje kot način regulacije narcistične bolečine—ščiti pred občutkom neustreznosti, pred izgubo idealne podobe in pred premočnimi čustvenimi resnicami. 4. Ravnotežje med resnico, iluzijo in dogovorjeno slepoto: Zdrav odnos zahteva mešanico: nekaj iluzije za željo, dovolj resnice za zaupanje in nekaj slepih peg za čustveno vzdržnost. Ko katera od komponent postane absolutna—preveč resnice, preveč iluzije ali preveč skrivanja—se odnos poruši. 3. Ključne točke 1. Laž ni nujno nasprotje iskrenosti, temveč njen pogoj. Laž pogosto deluje kot zaščitni filter, ki omogoči, da odnos prenese realnost v takih odmerkih, ki ne preobremenijo psihe. Preveč resnice naenkrat je lahko destruktivno. 2. Skrivnost je nujna za ohranjanje želje. Popolna transparentnost ubije erotično napetost in subjektivnost. Zdrave meje vključujejo del prostora, ki ostaja samo naš. 3. Kvaliteta odnosa je odvisna od količine resnice, ki jo partnerja zmoreta prenesti. Ni toliko pomembno, kaj povemo, ampak kako in kdaj. Tisto, kar bistveno spreminja strukturo odnosa, ne sme biti prikrito. 4. Laž pove več o človeku kot gola resnica. Nezavedno »uhaja« skozi ton, ponovitve, spodrsljaje. Laž je pogosto simptom, ne moralni problem. 4. Najboljši citati Tukaj so citati v zahtevani obliki: 1. "Laž ni nasproti iskrenosti, ampak pogoj, da iskrenost sploh lahko obstaja." – dr. Andreja Pšeničny [03:20] 2. "Popolna iskrenost ni bližina, ampak nasilje – ruši obrambe, ki držijo našo notranjo strukturo skupaj." – dr. Andreja Pšeničny [14:10] 3. "Dejstva ne lažejo – laže tisti, ki jih razlaga. Resnica skozi laž vedno nekako pride na plano." – Iztok Prosen [23:45] 4. "Resnica postane največja manipulacija, ko nihče več ne verjame resnici." – dr. Andreja Pšeničny [36:10] /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/39290565

Težave v Odnosih - Tišina 11/29/2025

Težave v Odnosih - Tišina 1. Govornika Epizodo vodita psihoterapevta dr. Andreja Pšeničny, psihoterapevtka in strokovnjakinja za psihodinamske odnose, ter Iztok Prosen. V ospredje postavita tišino kot relacijski fenomen: kot prostor regulacije, kot orodje moči, kot obrambni mehanizem in kot neizrečeni komunikacijski jezik, ki razkrije resnico odnosa bolj kot besede. Govornika v epizodi poglobljeno razlagata: – razliko med zdravo in kaznovalno tišino, – psihodinamsko ozadje tišine (Winnicott, Bion, Klein), – tišino v partnerskih odnosih, družinah, terapevtskih procesih in skupinah, – tišino kot sredstvo moči, agresije ali bližine. 2. O epizodi Epizoda razčleni štiri temeljne oblike tišine in njihove psihološke učinke: (a) Zdrava tišina kot regulacija in bližina Predstavita tišino kot “dih odnosa” – kratek premor, ki zniža napetost, omogoča notranjo reorganizacijo in omogoči, da se partnerja vrneta drug k drugemu jasnejša. Tišina je lahko tudi skupni mir, prostor prisotnosti brez dokazovanja, kjer je drugi “ob tebi, ne nad tabo”. (b) Kaznovalna, manipulativna ali pasivno-agresivna tišina Pojasnita, kako se tišina prelevi v orožje, ki prekinja stik in ustvarja razmerje moči: – nenapovedan umik, – dolgotrajni molk, – pritisk, v katerem mora “drugi ugibati”. Tišina postane “spopad brez zvoka”, v katerem se meri, kdo bo prej popustil. (c) Tišina kot razkritje resnice odnosa Andreja uvede koncept subverzivne tišine – trenutka, ko tišina razgrne tisto, kar besede skrivajo: moč, ranljivost, obrambne strukture, distanco, iluzije. Tišina postane ogledalo odnosa, ne njegova odsotnost. (d) Psihodinamsko ozadje tišine Govornika razložita: – Winnicottov holding (tišina kot varen prostor), – Bionov koncept simbolizacije (tišina kot posoda za afekte), – Kleinino razlikovanje med reparativno in kaznujočo krivdo, – tišino kot način, kako se posameznik spopada z lastno ranljivostjo in tesnobo. (e) Tišina v terapiji, skupinah in organizacijah Obravnavata tišino klientov, terapevtsko nevzdržnost, tiho prisotnost, tišino kot odpor ali kot varnost. V organizacijah tišina pogosto postane mehanizem ohranjanja videza normalnosti, ki prikriva konflikt ali prepovedano temo in ustvarja “sistemski molk”. 3. Ključne točke 1. Tišina sama po sebi ni dobra ali slaba. Pomemben je namen: – zdrava tišina regulira, povezuje in simbolizira; – nezdrava tišina kaznuje, destabilizira in ustvarja razmerje moči. 2. Merilo zdrave tišine je vrnitev v odnos. Če se človek po premoru vrne z besedo, je tišina prostor regulacije. Če se ne vrne ali se vrne v zgoščeni napetosti, je tišina oblika nadzora. 3. Tišina razkrije strukturo odnosa. V odsotnosti besed odpadejo vljudnosti, ostane to, kar odnos zdrži: bližina, rana, strah, moč ali odsotnost stika. 4. Tišina se mora poimenovati, sicer postane orožje. V parih, družinah in skupinah pomaga: – označevanje tišine (“opazim, da smo utihnili pri tej temi”), – dogovor o premoru, – preverjanje smisla (“ali je to premor ali umik?”). 4. Najboljši citati 1. “Samo prisotnost, samo nekdo, ki ostane v tišini namesto, da bi zbežal vanjo.” – dr. Andreja Pšeničny 2. “Tišina je spopad brez zvoka – vprašanje, kdo bo prej popustil.” – Iztok Prosen 3. “ Ko se ne bojiva tišine, se ne bojiva več drug drugega.” – dr. Andreja Pšeničny 4. »Tišina ni odsotnost nasilja, ampak njegova najbolj prefinjena oblika.« – Iztok Prosen /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/39206085

Težave v Odnosih - Dominanca 11/22/2025

Težave v Odnosih - Dominanca 1. Govornika Dr. Andreja Pšeničny in Iztok Prosen, psihoterapevta, v epizodi razčlenjujeta dominanco v partnerskih odnosih – kot psihodinamičen pojav, ne kot vprašanje moči. Poudarek je na: – regulaciji čustev, – obrambnih mehanizmih, – razlikovanju med dominanco, suverenostjo, prepuščanjem in podreditvijo, – moški in ženski obliki dominacije, – erotični dimenziji moči. 2. O epizodi Epizoda analizira dominanco kot obrambni mehanizem, ki se pojavi, ko posameznik ne zdrži negotovosti, bližine ali svobode drugega. Govornika razložita razliko med suverenostjo (notranja stabilnost) in dominanco (nadzor zaradi anksioznosti), raziskujeta čustveno dominanco (tišina, umik, manipulacija s toplino) ter opišeta, kako se dominanca kaže v moški (umik, kontrola čustev) in ženski obliki (krivda, zadrževanje naklonjenosti). Dotakneta se tudi erotične dinamike moči, kjer je prepuščanje dejanje zaupanja, ne podreditve, ter pokažeta, kako zdrav odnos temelji na kroženju moči in samoregulaciji, ne na nadzoru. 3. Ključne točke 1. Dominanca je kompenzacija za negotovost, ne izraz moči. Dominanten posameznik ne zdrži svobode drugega, ker ta prinaša nepredvidljivost. Zato uporablja nadzor, da zadrži stik in omili strah pred izgubo. 2. Razlika med prepuščanjem in podreditvijo je temeljna. Podreditev izhaja iz strahu in odpovedi sebi; prepuščanje pa iz notranje stabilnosti in zaupanja. Prepuščanje je dejanje moči, ne šibkosti. 3. Moč v odnosu naj kroži. Zdrav odnos ne temelji na stalnem vodenju ene osebe. Izmenjujeta se vloga vodje in tistega, ki sledi; ključ je samoregulacija, ne kontrola drugega. 4. Čustvena dominanca je pogosto nevidna, a izjemno učinkovita. Tišina, umik, mikro-sarkazem, odtegovanje topline ali komunikacije so subtilne, a močne oblike nadzora, ki ustvarjajo napetost in odvisnost. 4. Najboljši citati “Moč ni dokaz moči, ampak odsotnost vere – zaupanje v drugega.” — dr. Andreja Pšeničny “Prava moč ni nadzor nad drugim, ampak sposobnost regulirati sebe.” — Iztok Prosen “Prepuščanje ni predaja. Je dejanje moči – zaupam ti, da me ne boš ranil.” — dr. Andreja Pšeničny “Dominanca je civilizacijsko sprejemljiva oblika regulacije strahu pred zapuščanjem.” — dr. Andreja Pšeničny /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/39134040

Težave v odnosih - Kaznovanje in nagrajevanje 11/15/2025

Težave v odnosih - Kaznovanje in nagrajevanje 1. Govornika Dr. Andreja Pšeničny – psihoterapevtka in razvojna analitičarka, ki se v svojem delu posveča dinamiki odnosov, moči, ranljivosti, čustveni regulaciji in nezavednim vzorcem iz otroštva. Iztok Prosen, psihoterapevt kot sogovorec osvetli teme iz perspektive vsakdanjih izkušenj, dinamike v paru ter osnovnih psiholoških mehanizmov, ki spremljajo kaznovanje, krivdo in povračilo. 2. O epizodi Epizoda na kratko razloži, kako je kaznovanje v odnosih pogosto nezavedni komunikacijski mehanizem. Govornika pokažeta, da se kaznovanje rodi iz nemoči, izogibanja ranljivosti in iz otroških vzorcev, medtem ko se navzven kaže kot molk, sarkazem, odtegovanje bližine, poniževanje ali hladno–topli cikli. Bolečina v odnosu išče stik, kazen pa nadzor – zato hitro zdrsne v logiko žetonov, kjer postane bližina nagrada, odnos pa transakcija. Dotakneta se tudi notranjega sodnika, ki ljudi sili v samokaznovanje kot pokoro za krivdo, ter opozorita, da se kaznovanje lahko prevesi v čustveno ali fizično nasilje, ki ni več komunikacija, temveč odvzem moči. Iz kroga kaznovanja je mogoče izstopiti le z jasnimi mejami, reparacijo in pogumom za ranljivost. 3. Ključne točke 1. Kazen je poskus nadzora, ne stika. Kaznovanje vznikne iz nemoči in potrebe po simetriji bolečine – a obenem razjeda zaupanje. Dolgoročno povzroči trgovanje, kratkoročno iluzijo moči. 2. Iz kroga kazni izstopimo z mejo in reparacijo. Zrela meja je: jasna, preverljiva, ne vsebuje manipulacije. Reparacija pa je: priznanje napake + konkretna sprememba, ki zmanjšuje negotovost. 3. Ljubezen ne sme temeljiti na žetonih. Odmerjanje bližine kot nagrade pomeni dresiranje, ne odnos. Varnost se vzpostavi le, ko je bližina neodvisna od ubogljivosti. 4. Prava zrelost je tveganje ranljivosti. Ko odložimo kazen, izgubimo orožje – in ostanemo goli. Toda šele tam se zares vidi, ali je drugi sposoben odnosa ali le moči. 4. Najboljši citati Tukaj so štirje mešani citati – dva Andrejina, dva Iztokova – v enakem formatu: 1. "Bolečina je poskus stika, kazen pa poskus nadzora." – dr. Andreja Pšeničny [07:10] 2. "Molk je najhladnejša oblika moči: kaznuje tvojo željo po stiku, ne tvoj prekršek." – Iztok Prosen [18:05] 3. "Ko bližino spremenimo v nagrado, ljubezen postane trgovanje, ne odnos." – dr. Andreja Pšeničny [24:00] 4. "Najhujše kazni izvajamo sami nad sabo, ko ostajamo ujeti v lastno krivdo." – Iztok Prosen [33:40] /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/39046160

Težave v Odnosih - Konflikti 11/08/2025

Težave v Odnosih - Konflikti 1. Govornika Epizodo vodita dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka z dolgoletnimi izkušnjami iz partnerske dinamike, ter Iztok Prosen, psihoterapevt, ki se ukvarja z odnosi, komunikacijo in psihološko integriteto v praksi. V epizodi razmišljata o konfliktih kot nujnem in celo zdravem delu odnosa, ki razkriva, kje smo resnični in kje živimo v iluziji. Razprava sega od vsakdanjih konfliktov do globokih intrapsihičnih napetosti, ki se izražajo v partnerskih odnosih. 2. O epizodi Epizoda raziskuje konflikt kot trenutek resnice, integritete in razmejitve med jazom in drugim. Govornika razčlenita razliko med konstruktivnim in rušilnim konfliktom – prvi vodi k spremembi, razumevanju in reparaciji odnosa, drugi pa v napad, poniževanje in razpad komunikacije. Razpravljata o tem, kako agresija ni nujno destruktivna, temveč energija za premik, ter kako konflikt razgali naše nezavedne obrambne mehanizme, sram in narcistične rane. V srednjem delu (19:00 – 33:00) se pogovor poglobi v dinamiko med bežečim in lovcem, kjer se konflikt kaže kot odsev strahu pred izgubo sebe ali drugega. Pšeničny poudari, da konflikti razkrivajo psihološko strukturo odnosa: pri zrelih ljudeh poglobijo stik z realnostjo, pri narcističnih pa služijo kot dokazovanje lastne vrednosti. V zadnjem delu (33:00 – 42:30) obravnavata izogibanje konfliktom, t. i. psevdonmir, kot obliko čustvene cenzure in izgube živosti odnosa. Poudarita, da brez konflikta ni bližine, temveč samo praznina. 3. Ključne točke • Konflikt ni konec odnosa, ampak začetek resnice. Ko pade idealizacija, se razkrijejo pristne razlike, iz katerih se lahko rodi realna bližina. (3:20 – 5:00) • Razlikujmo med konstruktivnim in rušilnim konfliktom. Konstruktivni konflikt obravnava dejanja in omogoča spremembo, rušilni pa napada osebnost in ruši integriteto drugega. (8:10 – 11:40) • Agresija kot energija za premik. Zdrava agresija pomeni sposobnost reči “ne”, da je “da” lahko resnično. Rušilna agresija želi zmagati za vsako ceno. (12:00 – 14:30) • Konflikt razkriva notranje razpoke. Vsak prepir je odsev naših notranjih bojev – med željo po bližini in strahom pred izgubo sebe. (22:00 – 28:00) • Zrel odnos prenese razliko, nezrel potrebuje simetrijo. Zrel par zna po konfliktu obnoviti stik, manj zrel pa ga spremeni v bitko za prav. (36:00 – 40:00) 4. Najboljši citati 1. “Mir v večini odnosov ni dokaz zrelosti, ampak dogovor, da se ne bova dotaknila tistega, kar bi lahko razbilo najin odnos.” – dr. Andreja Pšeničny [2:45] 2. “Konflikt ni trenutek razpada, ampak trenutek, ko se razgali nezavedno.” – Iztok Prosen [4:30] 3. “Konstruktivna agresija reče: hočem, da me slišiš in ostanem v odnosu. Rušilna pa: hočem zmagati, tudi za ceno odnosa.” – Iztok Prosen [13:00] 4. “V vsakem konfliktu se odloča samo eno: ali bo preživel ‘mi dva’ ali ‘jaz’. Zrel odnos zna ohraniti oboje.” – dr. Andreja Pšeničny [40:30] /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/38964755

Seksualnost - Miselne Igre - Mind Games 11/01/2025

Seksualnost - Miselne Igre - Mind Games 1. Govornika dr. Andreja Pšeničny, psihologinja, psihoterapevtka in razvojna analitičarka, skupaj z Iztokom Prosenom, psihoterapevtom in strokovnjakom za partnerske dinamike, v epizodi raziskujeta erotične psihološke igre – mind games – kot subtilno prepletanje moči, želje in zaupanja. Oba sogovornika razkrivata, zakaj so te igre lahko hkrati afrodiziak inteligence in najtanjša meja med bližino in manipulacijo. 2. O epizodi Epizoda razstavi pojmovanje spolnosti onkraj telesa – kot prostor psihološke napetosti, kjer se užitek ne rodi iz dotika, ampak iz miselne destabilizacije. Pojasnjena je razlika med igrivo destabilizacijo, ki ustvarja erotično napetost in povečuje bližino, ter manipulativno destabilizacijo, ki izhaja iz potrebe po nadzoru in potrjevanju moči. Skozi razvojno in psihoanalitično razlago dr. Pšeničny pokaže, kako se te igre navezujejo na zgodnje izkušnje negotovosti in zakaj pri dobro strukturiranih posameznikih delujejo kot ustvarjalna razširitev erotičnega spektra, pri ranljivejših pa kot ponovitev travme. 3. Ključne točke 1. Erotične psihološke igre niso tehnika, ampak dinamika med dvema – užitek nastaja iz napetosti, ne iz dejanja. (05:00–10:00) 2. Destabilizacija kot osrednji mehanizem užitka – negotovost ustvarja vznemirjenje, a samo, če je dogovorjena in reverzibilna. (10:00–18:00) 3. Razlika med igro in manipulacijo – igra povezuje, manipulacija razkraja; razlika je v konsenzu in varnosti. (18:00–26:00) 4. Zdrava igra preizkuša meje; patološka jih briše. Pri varnih posameznikih deluje kot igra moči z reparacijo, pri ranljivih kot ponovitev izgube zaupanja. (26:00–32:00) 5. Afrodiziak inteligence: erotične igre niso o telesu, ampak o umu, ki preizkuša, koliko negotovosti lahko prenese ljubezen. (32:00–38:00) 4. Najboljši citati 1. »Misel lahko zadrži telo; pogled lahko sproži več kot dotik.« — dr. Andreja Pšeničny [00:45] 2. »Destabilizacija je privlačna samo, dokler ostane igra – ko izgubi okvir, postane mučenje.« — dr. Andreja Pšeničny [18:22] 3. »Preveč varen odnos ni več erotičen, preveč nevaren pa postane neznosen.« — Iztok Prosen [27:10] 4. »Mind games so afrodiziak inteligence – dokaz, da je največji spolni organ še vedno um.« — dr. Andreja Pšeničny [36:05] /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/38873155

Seksualnost - Preoblačenje 10/25/2025

Seksualnost - Preoblačenje 1. Govornika dr. Andreja Pšeničny – psihoterapevtka in strokovnjakinja za osebnostno dinamiko, identiteto in odnose, ter Iztok Prosen – psihoterapevt in so-voditelj, ki v pogovore vnaša filozofsko in kulturno dimenzijo. V tej epizodi raziskujeta crossdressing - preoblačenje v oblačila nasprotnega spola – ne kot eksces, temveč kot prostor igre, identitete in svobode. Oba prepletata psihološke, družbene in estetske razlage ter se sprašujeta: kaj je pravzaprav »normalno« in zakaj nas kostum prestraši bolj kot misel, da je tudi naša identiteta le kostum? 2. O epizodi Epizoda odpira razmislek o crossdressingu kot ogledalu identitete – kot o dejanju, ki razkriva fluidnost, ne deviacijo. Andreja in Iztok razčlenita: • razliko med crossdressingom, transspolnostjo in fetišizmom, • psihoanalitične razlage (Freud, Winnicott, Bollas) o vlogi oblačil kot transformativnih objektov, • zgodovinske primere (francoski plemiči, japonsko gledališče, antična Grčija) kot dokaz, da preobleka ni anomalija, temveč stalnica človeške kulture, • ter družbene dvojne standarde: ženska v smokingu je emancipirana, moški v krilu pa smešen ali grozeč. Osrednja nit epizode je vprašanje identitete kot dinamične koherence – toka, ki teče med istimi bregovi, a je vsak trenutek drugačen. Crossdressing zato ni beg, temveč stik z izgubljeno otroško svobodo, s prostorom igre, kjer je mogoče biti več kot eno. 3. Ključne točke • Identiteta ni fiksna, temveč gibljiva. Crossdressing razkrije, da so tudi »stabilne« spolne identitete le dobro zašite družbene kostumske izbire. • Ogledalo ni sodnik, temveč zaveznik. Odsev ni kazen, temveč možnost eksperimenta – »kaj bi jaz še lahko bil?« • Normalno ≠ naravno. Družbene norme določajo, kaj se zdi »sprejemljivo«, a prav prestop meje odpira prostor svobode in ustvarjalnosti. • Vloga oblačila kot orodja moči in igre. Kostum lahko pomeni erotiko, moč, status ali tolažbo – in v vsakem primeru razkrije, kako tanko je tkanje med identiteto in fantazijo. 4. Najboljši citati • "Normalno ni naravno. Normalno je samo trenutni dogovor družbe." – Iztok Prosen [07:45] • "Fantek, ki si obuje mamine pete, ni nenaraven – le še ni pozabil, kako je biti svoboden." – dr. Andreja Pšeničny [09:10] • "Ogledalo ni sodnik, ampak prostor igre – tam se začne eksperiment, ne sram." – dr. Andreja Pšeničny [26:40] • "Ko moški obleče krilo, ne izgubi identitete – pokaže le, da je bila moškost vedno kostum." – Iztok Prosen [29:15] • "Cilj terapije ni, da postaneš normalen, ampak da razumeš, kaj ti tvoja drugačnost omogoča." – dr. Andreja Pšeničny [45:10] /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/38779110

Seksualnost - Užitek Bolečine 10/17/2025

Seksualnost - Užitek Bolečine 1. Govornika dr. Andreja Pšeničny, psihoterapevtka in specialistka za osebnostne dinamike, ter Iztok Prosen, psihoterapevt in voditelj podcasta, v tokratni epizodi odpirata temo, ki buri domišljijo in ruši predsodke — BDSM (bondage, discipline, dominance, submission, sadism, masochism). Oba pristopata z globoko psihoanalitično in relacijsko perspektivo, ki presega stereotipe o verigah in bičih. Govorita o močeh, bolečini, zaupanju in travmi, ki se prepletajo v etično dogovorjeni igri vlog in mej. 2. O epizodi Epizoda razgrne BDSM kot prostor radikalne iskrenosti — kjer se moč ne skriva za kompromisom, temveč se poimenuje, ritualizira in razgali. Pogovor se razvije skozi tri ravni: • Psihoanalitično izhodišče (05:00–12:00): Freudova razlaga fantazije o kaznovanju (“Otrok je tepen”) kot izraz potrebe po opaženosti, ki pa jo sogovornika postavita pod vprašaj. Andreja poudari, da erotika ne potrebuje odnosa ali simbolike – telo samo proizvaja užitek iz bolečine preko nevrobioloških poti (endorfini, dopamin). • Psihološka dinamika moči in travme (12:00–25:00): BDSM kot erotizirana ponovitev travme – ponavljanje bolečine v varnem kontekstu, kjer ima posameznik nadzor nad količino in intenziteto. Gre za preobrat nemoči v moč, kjer telo in psiha znova prevzameta nadzor nad tistim, kar je bilo nekoč uničujoče. • Razlika med sadomasohistično dinamiko in BDSM (25:00–33:00): Ključna razlika je v etičnem dogovoru, zavesti in varni besedi, ki omogoča, da se travma predela, ne ponovi. BDSM ni destruktivna zloraba, temveč ritualizirana oblika stika in užitka. Andreja poudari paradoks: “V resnici je podrejeni tisti, ki vodi igro – on določa meje, provocira in hkrati varuje dominantnega.” • Skupinska dinamika in projekcije moči (33:00–40:00): Pogovor se razširi na terapevtske in skupinske procese – kako se sadomazohistične vloge odigravajo tudi v vsakdanjih odnosih in skupinah, kjer nastane “grešni kozel” kot nosilec kolektivne agresije in krivde. Oba poudarjata, da moč nikoli ni enosmerna in da dominanca in podrejenost krožita kot dve plati iste želje. 3. Ključne točke • BDSM ni patologija, ampak ritualiziran način stika in zaupanja. Dogovorjena igra moči, kjer bolečina postane jezik bližine in erotike. • Bolečina in užitek uporabljata iste možganske poti. Nevrobiološko gre za preplet dopamina in endorfinov, kjer telo samo proizvaja užitek. • Erotizirana ponovitev travme omogoča transformacijo nemoči v moč. Telo znova prevzame nadzor nad bolečino, ki je bila nekoč vir trpljenja. • Podrejeni je pogosto tisti, ki ima dejansko moč. Z varno besedo in provokacijo določa meje, vodi dominantnega in nadzoruje dinamiko. • V vsakdanjih odnosih se sadomazohistične dinamike kažejo prikrito. BDSM jih zgolj razgali in ritualizira – zato je lahko celo bolj “pošten” kot tihi vsakdanji sadizem. 4. Najboljši citati • “Erotika ne potrebuje ljubezni kot predpogoja – telo samo zna ustvariti užitek iz bolečine.” - dr. Andreja Pšeničny [06:40] • “BDSM ni varna distanca od travme, ampak njen povratek v telo – z novimi izhodi.” - dr. Andreja Pšeničny [19:20] • “Sadist in mazohist se ne izključujeta – drug brez drugega ne obstajata. Moč ima sama dinamika.” - Iztok Prosen [27:10] • “Tisto, kar družba vidi kot perverzijo, je pogosto bolj pošteno od norm – ker v tej igri obstaja varna beseda.” - dr. Andreja Pšeničny [38:45] /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/38625225

Seksualnost - Razgaljen Pogled 10/11/2025

Seksualnost - Razgaljen Pogled 1. Govornika dr. Andreja Pšeničny – psihologinja in psihoterapevtka, specialistka za osebnostne strukture, čustveno regulacijo in relacijsko dinamiko; v podkastu analizira psihološke korenine eksibicionizma in vojerizma, ter družbeni pomen razgaljanja in opazovanja v sodobni kulturi. Iztok Prosen – psihoterapevt in radijski sogovorec, ki prispeva refleksije o sodobnih družbenih paradoksih in človekovi potrebi po nadzoru, priznanju in bližini. 2. O epizodi Epizoda razgrinja psihološko in kulturno anatomijo eksibicionizma in vojerizma – dveh na videz nasprotnih, v resnici pa dopolnjujočih se mehanizmov človeške želje po stiku in kontroli. Govorca razmišljata, kako eksibicionizem ne izraža pristne želje po bližini, temveč poskus, da bi nadzorovali pogled drugega, in kako vojerizem ni radovednost, ampak strategija bega pred stikom. Z razvojnopsihološkega vidika epizoda pokaže, da se korenine obeh pojavov skrivajo v otroški potrebi po priznanju in potrditvi obstoja – “poglej me, da bom obstajal”. V družbenem kontekstu se tema razširi v analizo sodobne kulture razgaljenosti in nadzora – od selfijev in družbenih omrežij do terapevtskega “voajerizma duše” in digitalnega profiliranja. Posebej izpostavljena je misel, da sodobna družba nagrajuje masko, a kaznuje ranljivost, zato eksibicionizem in vojerizem nista patologiji, temveč normalizirana mehanizma izogibanja intimnosti. 3. Ključne točke 1. Eksibicionizem ni presežek narcizma, temveč simptom praznine. Potreba, da me drugi vidi, postane prisila – “če me ne vidiš, me ni”. 2. Voajerizem je užitek v odsotnosti stika. Pogled nadomesti odnos; opazovanje drugega postane oblika moči brez reciprocitete. 3. Sram kot skupna točka obeh polov. Eksibicionist tvega sram, vojer se mu izogne – a oba ostaneta ujeta v isti dinamiki potrditve in bega. 4. Družbeni kontekst: Sodobna tehnologija, mediji in politika krepijo “kulturo nadzorovanega razgaljanja”. Naši digitalni odtisi postanejo orožje manipulacije, algoritmi pa novi “pogled drugega”. 4. Najboljši citati • “Eksibicionizem ni želja po bližini, ampak ritual izogibanja bližini.” – dr. Andreja Pšeničny [03:20] • “Voajer ne gleda, da bi se približal – gleda, da se mu ne bi bilo treba približati.” – dr. Andreja Pšeničny [08:45] • “Resnična perverzija ni v posamezniku, ampak v kulturi, ki nagrajuje masko in kaznuje ranljivost.” – dr. Andreja Pšeničny [17:50] • “Eksibicionizem in vojerizem nista devijacija, ampak resnica vsakega odnosa – pokažemo se in hkrati gledamo.” – Iztok Prosen [31:40] /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/38550065

Seksualnost - Mejne Spolne Prakse 10/04/2025

Seksualnost - Mejne Spolne Prakse 1. Govornika V epizodi sodelujeta dr. Andreja Pšeničny, psihoterapevtka, pisateljica in raziskovalka erotičnih psiholoških iger, ter njen sogovornik Iztok Prosen, terapevt z dolgoletnimi izkušnjami na področju partnerske in seksualne dinamike. Oba prinašata bogato klinično prakso in teoretično ozadje iz psihoanalize in sodobne psihoterapije. V ospredju so mejne spolne prakse, fantazije, sram in krivda ter vprašanje, kako družbene norme vplivajo na doživljanje želje. 2. O epizodi Epizoda se začne s pogledom v zgodovino seksualnosti – od antične Grčije, kjer je telo predstavljalo kozmično harmonijo, do srednjega veka, ko je krščanstvo spolnost omejilo na reprodukcijo. Freud in viktorijanska morala prinesejo idejo potlačenih želja, 60. leta pa spolno revolucijo. Govornika poudarita, da spolnost nikoli ni bila zgolj zasebna, temveč vedno vpeta v strukture moči. Sledi psihoanalitični pregled razvoja fantazij – oralna, analna in falična faza oblikujejo poznejše scenarije užitka, nadzora in prepovedi. Fantazije niso naključne, temveč arhiv otroških izkušenj in ran. Pri tem se pojavi sram in krivda kot notranja cenzura, ki omejujeta spontanost in ustvarjata notranjega “policaja”. V drugem delu se govornika posvetita mejnim praksam. Raziskujeta razliko med perverzijo kot rigidno prisilo in mejno prakso kot fleksibilno igro, ki temelji na dogovorih in omogoča raziskovanje želja. Hkrati pa opozorita, da tudi te prakse ne razkrijejo nujno svobode, saj se vedno gibljejo znotraj pravil, ritualov in meja. Epizoda zaključi z mislijo, da so fantazije neizčrpen ustvarjalni vir: včasih jih lahko sublimiramo v umetnost ali pisanje, včasih jih živimo, vedno pa so prostor, kjer se srečata želja in prepoved. 3. Ključne točke • Spolnost je vedno vpeta v strukture moči (02:30–06:00): v preteklosti religija, danes komercializacija in algoritmi. • Fantazije so arhiv zgodnjih izkušenj (10:00–14:30): niso dokaz svobode, ampak spomin na to, kako smo bili oblikovani. • Sram in krivda sta notranja cenzorja (20:00–25:00): omejujeta užitek, pogosto služita družbenim normam in ne osebni etiki. • Mejne prakse niso patologija, ampak raziskovanje (35:00–42:00): ključna je razlika med rigidno prisilo (perverzija) in svobodno igro (mejna praksa). • Resnična perverzija je verjeti v “normalno spolnost” (50:00–55:00): normalnost je vedno konstrukt, fantazije pa so vitalni prostor psihe. 4. Najboljši citati • “Fantazije niso naši zasebni filmi, ampak posnetki naše otroške nemoči, ki jih družba še vedno uporablja za nadzor.” — dr. Andreja Pšeničny [14:10] • “Mejne prakse nas učijo, da ne iščemo svobode brez meja, ampak meje, da lahko svobodo sploh uživamo.” — Iztok Prosen [39:20] • “Prava perverzija ni v fantazijah, ampak v tem, da verjamemo, da obstaja normalna spolnost.” — Iztok Prosen [51:00] • “Krivda je največja prevara spolnosti – vedno si kriv, ne glede na to, ali uživaš ali ne.” — dr. Andreja Pšeničny [47:30] /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/38465875

Seksualnost - Paradoks Tantre 09/26/2025

Seksualnost - Paradoks Tantre 1. Govornika Dr. Andreja Pšeničny, doktorica psihologije in psihoterapevtka, ter Iztok Prosen, psihoterapevt in raziskovalec duhovnih praks, razpravljata o paradoksih tantre. Poudarjata razliko med obljubami sodobnih interpretacij tantre (več užitka, več orgazmov, globlja povezanost) in zgodovinsko-filozofskimi temelji, kjer so v ospredju transcendenca, ritual in disciplina. 2. O epizodi Epizoda razišče svetlo in temno plat tantre: • Obljuba – Tantra obljublja ženski več pozornosti, počasnost, multiorgazmičnost in sveto središče njene spolnosti. • Paradoks – V praksi pa pogosto reproducira patriarhalne vzorce, kjer moški vodi, kontrolira in zadržuje, ženska pa služi kot sredstvo njegove transcendence. • Zgodovinski okvir – V indijskih izvorih je bila tantra del širše duhovne discipline (povezava Šive – zavesti in Šakti – energije), a vedno z močnim moškim vodstvom. • Sodobni kontekst – Na Zahodu se tantra pogosto reducira na spolne tehnike, podaljševanje odnosa in povečanje užitka, s tem pa izgublja filozofsko globino in enakovrednost partnerjev. • Asimetrija moči – Moška samokontrola (zadrževanje orgazma, kontrola čustev) se povzdiguje kot moč, medtem ko je ženska ranljivost instrumentalizirana in postane dokaz moškega mojstrstva. • Iluzija bližine – Tantra se predstavlja kot pot do intimnosti, a se lahko spremeni v koreografijo nadzora, kjer je bližina ritualizirana in ne resnično čustvena. • Potencial – Prava tantra nastane šele, ko oba partnerja sprejmeta ranljivost in komunikacijo kot bistvo bližine, ne pa tehnik kot kuliso. 3. Ključne točke • Paradoks orgazma (20:10–26:40): Moški dobi status ne glede na izid (kontrola ali predaja), ženska pa nosi pritisk multiorgazmičnosti, kar vodi v krivdo in izčrpanost. • Instrumentalizacija ranljivosti (28:00–33:15): Ženska mora dokazovati odprtost in ranljivost, moški pa se skriva za tehnikami – to ustvarja asimetrijo moči. • Kontrolirana bližina (36:20–41:00): Tantra lahko postane način bega pred resnično čustveno bližino, saj rituali in tehnike omogočajo moškemu, da se izogne ranljivosti. • Prava moč (44:10–49:00): Ni v moški telesni samokontroli, temveč v ženski sposobnosti prepuščanja ranljivosti in v obojestranskem dialogu. Prava tantra je recipročna ranljivost. 4. Najboljši citati • “Paradoks tantre je, da obljublja ženski središče užitka, v praksi pa jo pogosto reducira na sredstvo moške samokontrole.” - dr. Andreja Pšeničny [12:30] • “Prava tantra se začne šele, ko moški odneha z vlogo guruja in se uči poslušati.” - Iztok Prosen [18:50] • “Prava moč ni v zadrževanju orgazma, ampak v tem, da ostaneš v stiku tudi takrat, ko si ranljiv.” - Iztok Prosen [39:40] • “Moška kontrola je krhka fasada, ženska ranljivost pa resnična moč.” dr. Andreja Pšeničny [47:20] /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/38368275

Seksualnost - Nemonogamija 2 09/19/2025

Seksualnost - Nemonogamija 2 1. Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihoterapevtka z dolgoletnimi izkušnjami na področju partnerskih odnosov, intime in psihodinamike. Njeni prispevki v epizodi se osredotočajo na psihološke vidike nemonogamije, kot so ljubosumje, varnost, nezavedne dinamike in sposobnost refleksije. Iztok Prosen, psihoterapevt in predavatelj, ki pristopa k odnosom skozi analizo družbenih vzorcev in individualne prakse. V epizodi podaja širši pogled na razloge, zakaj ljudje vstopajo v nemonogamijo, ter razlikuje med etičnimi in neetičnimi oblikami. 2. O epizodi Epizoda raziskuje praktične oblike nemonogamije, ki se ne opirajo na ideološke temelje, temveč na vsakdanje življenjske situacije. Govorca razlikujeta: • Etične oblike, ki temeljijo na soglasju, preglednosti in spoštovanju meja (odprti odnosi, poliamorija, partnersko vezne dogovore). • Spolno-praktične oblike, kjer je v ospredju erotična praksa (swinganje, cruising, sex clubi), ob predpostavki jasnega dogovora in svobode. • Neetične oblike, kjer prevladujeta prikrivanje in manipulacija (varanje, prisiljena odprtost, patriarhalna poligamija, igre moči). Ključna vprašanja epizode: • Kako ljudje iščejo ravnovesje med svobodo in varnostjo (15:20). • Zakaj dogovori lahko nudijo iluzijo varnosti, a se ob prvi krizi razsujejo (42:15). • Ali več odnosov pomeni razširitev sebstva ali zgolj njegovo fragmentacijo (47:30). • Kako se telo v spolno-praktičnih oblikah kaže kot prostor osvoboditve ali kot predmet razosebljanja (55:00). • V kolikšni meri anonimni užitek lahko zapolni praznino – ali jo samo potrjuje (58:40). 3. Ključne točke • Etika kot temelj (15:20): Resnična svoboda je mogoča samo tam, kjer je prisotno soglasje, preglednost in spoštovanje meja. • Dogovori niso dovolj (42:15): Pravila so le plast odnosa – nezavedne dinamike (ljubosumje, strah, nezaupanje) vedno ostajajo. • Razširitev ali fragmentacija (47:30): Nemonogamija lahko širi kapaciteto za ljubezen in navezanost ali pa razkosa sebstvo na površne fragmente. • Užitek kot analgetik, ne zdravilo (58:40): Kratkotrajni telesni stiki prinesejo sprostitev, a brez osebne intime ne nadomestijo občutka bližine. 4. Najboljši citati • »Etična nemonogamija pomeni svobodo, ki temelji na soglasju, preglednosti in spoštovanju meja.« - Dr. Andreja Pšeničny [15:20] • »Večina ljudi živi serijsko monogamijo – menjavo trajnih zvez – kar je družbeno sprejemljiv način zadovoljevanja potrebe po raznolikosti.« - Iztok Prosen [35:00] • »Zaupanje, ki temelji samo na pravilih, je iluzija varnosti. Pravo zaupanje je notranja kapaciteta.« - Dr. Andreja Pšeničny [42:15] • »Praktične oblike nemonogamije so vaja svobode – pokažejo, koliko zmoremo deliti, sprejeti in hkrati ostati celi.« Iztok Prosen [1:08:30] /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/38284415

Seksualnost - Nemonogamija 1 09/13/2025

Seksualnost - Nemonogamija 1 1. Govornika V epizodi sodelujeta dr. Andreja Pšeničny, psihoterapevtka in doktorica psihologije, ter Iztok Prosen, psihoterapevt in predavatelj, ki napovesta, da bo nekaj naslednjih epizod namenjenih seksualnosti, predvsem tistim temam, o katerih raje molčimo kot govorimo. Tokrat odpirata temo nemonogamije, ki jo obravnavata celovito: zgodovinsko, psihološko in filozofsko. 2. O epizodi (02:30–1:02:00) Epizoda odpre dvodelno serijo o nemonogamiji. V uvodnem delu razložita razliko med temeljnimi pojmi: neekskluzivnostjo (odnos ni omejen le na enega partnerja) in nemonogamijo (širši krovni pojem različnih oblik). Poudarita, da je tudi monogamija kulturni dogovor, ne naravna danost, ter uvodoma ločita etične oblike (transparentnost, soglasje) od neetičnih (prevara, prisila). Razprava vključuje tudi psihodinamske korenine nemonogamije, ki izhajajo že iz otroškega odnosa v trikotniku mama–oče–otrok, ter opozarja na razliko med etičnimi (transparentnost, soglasje) in neetičnimi (prevara, prisila) praksami. V tem delu podrobneje obravnavata filozofske oblike nemonogamije, združene pod pojmom libertinizem. Gostitelja prikažeta razvoj: • izvorni libertinizem (svobodomiselnost, svoboda misli in telesa, vitalistična širina), • klasični libertinage (17.–18. stoletje: erotika kot orožje moči, prestopanje meja, manipulacija), • sodobni, suvereni libertinizem (svoboda kot avtonomna izbira, eros povezan z etiko in enakovrednostjo). 3. Ključne točke • Nemonogamija je del človeške zgodovine in psihe (07:40). Od otroškega tekmovanja za ljubezen do odraslih oblik posesivnosti. • Etična in neetična neekskluzivnost (18:15). Etična pomeni soglasje in spoštovanje, neetična prikrivanje in manipulacijo. • Trije obrazi libertinizma (32:10): izvorni (svobodomiselnost), klasični libertinage (manipulacija, moč), suvereni (etika in avtonomija). • Suvereni libertinizem kot izraz avtonomije (55:20) združuje erotično svobodo in intimno bližino brez posesivnosti. 4. Najboljši citati • »Družba lažje sprejme varanje kot pa zavestno izbrano etično nemonogamijo.« - Dr. Andreja Pšeničny [06:30] • »Etične oblike neekskluzivnosti pomenijo svobodo, ki si jo delimo, neetične pa svobodo, ki jo krademo drugemu.« - Dr. Andreja Pšeničny [10:05] • »Vsaka oblika nemonogamije je odgovor na isto vprašanje: kaj naredim s svojo potrebo, da bi bil edini?« - Iztok Prosen [27:20] • »V libertinageu so čustva znak šibkosti – bližina je nevarna, zato jo nadomesti manipulacija.« - Iztok Prosen [27:20] • »Suvereni libertinizem ni anti-monogamija – vključuje tudi možnost monogamije, kadar je to svobodna izbira.« - Dr. Andreja Pšeničny [56:10] /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/38208455

Bolečina neuresničenega - Fantomska izguba 09/06/2025

Bolečina neuresničenega - Fantomska izguba 1. Govornika Gostitelja epizode sta psihoterapevta dr. Andreja Pšeničny in Iztok Prosen. Oba delujeta na presečišču psihoterapije, odnosne dinamike in osebne rasti. V tej epizodi odpirata temo fantomskega žalovanja – procesa, kako odžalovati izgube, ki jih navzven ni, a so za notranje doživljanje resnične in boleče. 2. O epizodi Epizoda razčleni pojav fantomske izgube, tiste oblike žalovanja, ki ne sledi jasno vidnemu dogodku (smrt, ločitev, selitev), temveč neuresničenim možnostim, odnosom ali fantazijam. Govornika poudarita: • Naravo bolečine: energija, ki je bila vložena v neuresničeno željo, ne izgine, ampak se zatakne v telesu in psihi. • Nevidnost izgube: ker nima obreda, groba ali slovesa, družba take izgube ne prepozna – a bolečina ostane realna. • Psihodinamske plasti: fantomska izguba pomeni izgubo fantazmatskega objekta, ne realne osebe. To vodi v notranje razpoke med željo in realnostjo. • Strategije soočanja: priznanje izgube, zmožnost zdržati negotovost, rituali slovesa, pa tudi prepoznavanje, kdaj se v ozadju skriva samokritika namesto žalosti. • Primeri: od neuresničenih ljubezni in razmerij (omejena ljubezen, idealizirani odnosi) do neizpolnjenih starševskih pričakovanj, prijateljstev brez pristnosti ali poklicnih sanj, ki nikoli niso postale realnost. Epizoda se zaključi z mislijo, da žalovanje ne pomeni konca ljubezni, ampak konec iluzije – in s tem priložnost za več svobode in notranje zrelosti. 3. Ključne točke • Priznanje nevidne izgube (10:00): prvi korak je priznati, da nekaj boli, četudi nima oprijemljive oblike. To daje psihi dovoljenje, da čustvo obstaja. • Megla kot zaščita (28:00): negotovost ni slabost, ampak začasna zaščita pred bolečino. V njej se skriva možnost novih uvidov. • Razlika med žalostjo in melanholijo (42:00): žalovanje sprosti energijo in krepi občutek vrednosti, melanholija pa se sprevrže v samokritiko in krivdo. • Svoboda skozi žalovanje (53:00): ko damo izgubi ime in obliko, sprostimo ujeto energijo in odpremo prostor za realne odnose – s sabo in z drugimi. 4. Najboljši citati • »Fantomska izguba je bolečina zaradi tistih neuresničenih možnosti, ki so bile psihično resnične, a nikoli niso postale izkušnja.« [12:15] - dr. Andreja Pšeničny • »Ljubezen je živa, a nedosegljiva – in zato se človek ujame med hrepenenje in frustracijo.« [18:20] - Iztok Prosen • »Soočanje ne pomeni konec ljubezni, ampak konec iluzije – in prav zato prinaša svobodo.« [52:40] – dr. Andreja Pšeničny • »Če v iluziji vztrajamo predolgo, na koncu poškodujemo samo sebe.« [57:30] - Iztok Prosen /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/38113960

Poletne romance 08/30/2025

Poletne romance 1. Govornika dr. Andreja Pšeničny – psihoterapevtka, avtorica in raziskovalka psiholoških dinamik odnosov. V epizodi ponuja strokovni vpogled v psihodinamiko poletnih romanc, razlaga razliko med zaljubljenostjo in zagledanostjo ter osvetljuje, kako takšne izkušnje razkrivajo potlačene dele nas samih. Iztok Prosen – psihoterapevt in so-voditelj. S strokovnim ozadjem ter osebnimi zgodbami in refleksijami odpira teme svobode, varnosti, igrivosti in pomena čutnosti v odnosih. Njegov prispevek povezuje psihološki uvid z življenjsko izkušnjo. 2. O epizodi Epizoda raziskuje fenomen poletnih romanc – kratkih, intenzivnih ljubezenskih zgodb, ki nastajajo v posebnem ritmu poletja: več svetlobe, več sproščenosti, manj nadzora. Andreja in Iztok razčlenita: * razliko med zagledanostjo in zaljubljenostjo (00:04:38), * vpliv hormonov in telesne sproščenosti na občutke bližine (00:10:31), * poletno romanco kot projekcijo naših skritih hrepenenj (00:16:47), * paradoks med svobodo in varnostjo v odnosih (00:28:08), * ter trčenje z realnostjo jeseni (00:36:52). Epizoda ponuja vpogled, kako romanca ni nujno le kratkotrajen “poletni ognjemet”, temveč lahko postane učitelj ali celo začetek velike življenjske ljubezni (00:41:50). 3. Ključne točke Poletna romanca je predvsem projekcija – v drugem pogosto vidimo svoje fantazije in hrepenenja, ne realne osebe (00:04:38). Hormoni in telo vodijo igro– dopamin, oksitocin in serotonin ustvarjajo podlago za hitro bližino in intenzivnost (00:10:31). Romanca kot ogledalo – razkrije, kaj v vsakdanjem življenju potlačimo: čutnost, spontanost, igrivost (00:18:11). Integracija izkušnje – pomembno ni, da romanca traja, temveč da ohranimo stik s sabo in s tistim delom sebe, ki se je prebudil (00:41:50). 4. Najboljši citati “Poletje ni prostor resničnosti, je prostor projekcije, iluzije, svobode brez konteksta.” – [00:01:45] - dr. Andreja Pšeničny “Na dopustu telo vodi igro – več se dotikamo, več tvegamo, hitreje zaupamo.” [00:10:31] - Iztok Prosen "Na koncu poletne romance ne pogrešamo samo drugega, ampak sebe, kakršni smo bili v tistem trenutku.” [00:18:11] - dr. Andreja Pšeničny “Poletna romanca je intenziven učitelj – neuspeh bi bil le, če iz te izkušnje ne bi odnesli ničesar.” [00:40:44] - Iztok Prosen /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/38030845

BeachBody 08/01/2025

BeachBody 1. Govornika V epizodi sodelujeta dr. Andreja Pšeničny in Iztok Prosen, oba psihoterapevta z bogatimi kliničnimi in izkustvenimi znanji s področja samopodobe, medosebnih odnosov in psihološke odpornosti. V tej epizodi razmišljata o vplivu družbenih norm na doživljanje telesa, o pojmu beach body in o tem, kako se samopodoba oblikuje pod težo zgodnjih odnosov in kulturnih pričakovanj. Govorita iz terapevtskega, človeškega in izjemno reflektiranega vidika. 2. O epizodi Epizoda se poglobi v vprašanje, zakaj poletje – namesto sproščenosti – mnogim prinese nelagodje in sram zaradi telesa. Govorca raziskujeta, kako telesa dojemamo kot projekt, ne kot naraven del sebe. Pojem beach body ne predstavlja več le telesa na plaži, temveč postane simbol sramu, ocenjevanja in pogojenega sprejemanja. Skozi psihoterapevtski dialog pojasnjujeta, kako zgodnje izkušnje z bližnjimi (predvsem z mamo), družbeni pritiski in medijski ideali oblikujejo notranjega kritika, ki sili posameznika k estetskemu nadzoru nad telesom. Dotakneta se iluzije "skrbi zase", ki je pogosto le prikrito sovraštvo do sebe, ter opozorita na nevarnost tako podrejanja kot uporništva, če sta motivirana iz bolečine. Epizoda ponuja uvid, da resnična skrb zase ni izraz nadzora ali zanikanja, ampak spoštovanja do telesa kot zgodovine. Telo ni estetski izdelek, ampak živa kronika preživetih izkušenj, odnosov, bolečin in zmag. 3. Ključne točke Telo ni projekt, ampak zgodba (00:01:56) Telo ne potrebuje popravljanja, temveč razumevanja. Vsaka guba ali brazgotina je nosilec preživetih izkušenj – dokaz, da smo vztrajali. Sram kot ponotranjena izključitev (00:04:18) Sram telesa je pogosto odraz občutka, da smo bili ljubljeni le pogojno. Plaža tako postane bojno polje samovrednotenja in projekcij, ne prostor sprostitve. Skrb zase ni nadzor, ampak odnos (00:39:01) Prava nega ni strogo telovaditi ali hujšati zaradi strahu, ampak gibanje iz spoštovanja in želje po dobrem počutju. Skrb zase je nežna in podporna, ne kaznovalna. Upor ni vedno svoboda (00:19:53) Tudi odpor proti lepotnim normam je lahko obramba, ne izraz notranje svobode. Svoboda se začne tam, kjer ni potrebe ne po ugajanju ne po zanikanju. 4. Najboljši citati “Telo ni napaka. Telo je zgodba. In vsaka zgodba je vredna, da jo nehamo skrivati.” - Iztok Prosen (00:01:56) “Najstrožji kritik ni zunanji svet, ampak tisti notranji glas, ki ponavlja stare pogoje ljubezni.” - dr. Andreja Pšeničny (00:12:14) “Ustvarili smo trg, ki živi od negotovosti. Popolno telo ne obstaja – obstaja samo popoln potrošnik.” - Iztok Prosen (00:33:06) “Tvoje telo zares ni dolžno biti lepo. Ni dolžno nikomur nič. Ni se dolžno opravičevati, ker obstaja.” - dr. Andreja Pšeničny (00:34:03) /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/37636245

Ženska in moški 07/25/2025

Ženska in moški 1. Govornika dr. Andreja Pšeničny je psihoterapevtka z dolgoletnimi izkušnjami na področju partnerskih odnosov, osebne rasti in raziskovanja arhetipskih vlog moškega in ženske. Skupaj s kolegom Iztokom Prosenom v tej epizodi odpira poglobljeno razpravo o sodobnih spolnih in psiholoških vlogah, skozi metaforo šahovske igre, kjer kralj in kraljica simbolizirata suvereno partnerstvo brez tekmovalnosti. 2. O epizodi Epizoda razkriva koncept ko-dominance – idejo, da sta moški in ženska lahko enako močna, a različno izražena pola, ki ne tekmujeta, temveč ustvarjata dinamičen in uravnotežen odnos. dr. Pšeničnyjeva s pomočjo šahovske metafore pojasni, kako kralj (moški) simbolizira stabilnost, prisotnost in vizijo, kraljica (ženska) pa gibkost, ustvarjalnost in čustveno globino. Skupaj tvorita celovito strategijo partnerskega odnosa. Moški ni več zavezan nadzoru, temveč izžareva notranjo moč, prisotnost in stabilnost. Ženska pa ne išče več potrditve, temveč uteleša svobodo, suverenost in povezanost s sabo. Poudarjena je pomembnost, da vsak posameznik ostane v stiku s svojo izvorno energijo (principom) – ne gre za zamenjavo vlog, temveč za njihovo dopolnjevanje. Govorita o čustveni zrelosti, o zrelosti erotike in o tem, kako napetost med višino (vizija) in globino (občutja) ustvarja pravo bližino. Obravnavata tudi pasti sodobnih odnosov, kjer ženske pogosto prevzamejo funkcionalno vlogo “mravljic” in moški izgubijo svoj fokus, kar vodi v izgubo erotičnega naboja in neravnovesje. Rešitev vidita v zavedni, vsakodnevni izbiri, da partnerja ostajata zvesta sebi, obenem pa ustvarjata skupen prostor, v katerem se ne potrebujeta, temveč si želita. 3. Ključne točke Ko-dominanca kot vizija partnerstva (00:00:06): Ne gre za nadvlado enega nad drugim, ampak za medsebojno priznanje moči in vlog, ki se dopolnjujejo – kralj drži prostor, kraljica odpira pot. Prisotnost in moč moškega (00:10:57): Moški ni tisti, ki osvaja in nadzira, temveč ostaja prisoten, zrel in čustveno stabilen – ravno s tem omogoča ženski, da se zmehča in zaupno prepusti. Samospoznana ženska kot kraljica (00:13:32): Ženska, ki ne išče potrditve, ampak deluje iz želje in samostojnosti, je magnet za pravega moškega – njena moč ni v ugajanju, ampak v notranji avtonomiji. Napetost med višino in globino (00:33:25): Moški nosi vizijo (višino), ženska pa čustveno resničnost (globino). Le skupaj ustvarjata polno partnersko dinamiko, kjer erotika, povezanost in zvestoba zrastejo iz medsebojne integritete. 4. Najboljši citati “Moški, ki ne potrebuje nadzora, ampak zna zdržati sebe in prostor, je karizmatičen. Njegova moč je v prisotnosti, ne v dokazovanju.” - dr. Andreja Pšeničny (00:10:57) “Kraljica ni ženska, ki čaka, da jo izberejo – ona izbira, vodi in vpliva. In v tem ne izgubi ničesar od svoje ženskosti.” - dr. Andreja Pšeničny (00:13:32) “Lepo je imeti vizijo sveta, ampak življenje se zgodi tukaj in zdaj.” - Iztok Prosen (00:23:09) “Če hočemo drugega, a po svojih pogojih, izgubljamo moč odnosa. Resnična moč prihaja iz sprejemanja drugega v njegovi različnosti.” - dr. Andreja Pšeničny (00:39:09) “Priznati, da ne moreš brez drugega, ne pomeni izgube moči – pomeni, da se skupna moč poveča.” - Iztok Prosen (00:42:21) /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/37544055

Bližina ali erotika? 07/18/2025

Bližina ali erotika? 1. Govornika dr. Andreja Pšeničny in Iztok Prosen – psihoterapevta in dolgoletna raziskovalca odnosov – v tej epizodi razmišljata o paradoksu dolgotrajne bližine in ohranjanja erotičnega naboja v partnerskih razmerjih. Govorita kot strokovnjaka, ki s kombinacijo teoretičnega znanja in praktičnih vpogledov raziskujeta, kako ostati ljubimca tudi v dolgih odnosih, kjer bližina pogosto pomeni konec poželenja. 2. O epizodi Epizoda poglobljeno razgrne temeljni paradoks bližine in poželenja. Avtorja razbijata kliše, da bližina ubija erotiko, in poudarjata, da prava erotika ne išče novih teles, temveč nov pogled na znano telo. Raziskujeta, zakaj se želja pogosto umakne rutini, varnosti in simbiozi ter zakaj zlitje dveh oseb ni enako intimnosti. Predstavita več tipičnih dinamik, ki erotično napetost uničujejo: od starševsko-otroških vlog (00:17:03), čustvenega zlivanja (00:04:47), do izgube individualnosti v partnerstvu (00:09:25). Erotika umira, ko se odnos spremeni v varnostno zatočišče brez prostora za domišljijo, razliko ali vznemirjenje. V drugem delu (od 00:26:32 naprej) prenašata izkušnje »mojstrov erotike« – ljudi, ki znajo ohranjati strastno povezanost. Ti ljudje razumejo pomen prisotnosti, počasnosti, nepredvidljivosti in igrivosti, ter zmorejo vzdržati napetost brez nuje po takojšnji razrešitvi (00:43:11). Erotika je, pravita, igra med »skoraj« in »še ne«, ne pa samo tehnična izvedba spolnosti. 3. Ključne točke 1. Erotika potrebuje razliko, ne distanco (00:25:55) Resnična strast ni v oddaljenosti, ampak v sposobnosti, da si blizu in hkrati ohraniš individualnost. Preveč bližine (zlitje) duši napetost, distanca pa lahko postane obrambni mehanizem. 2. Zrela erotika temelji na varni navezanosti in svobodi hkrati (00:33:30) Mojstri erotike ohranjajo zaželenost skozi pogled, dotik in besedo – ne z rutino, temveč z igrivo prisotnostjo. Ne gre za lastništvo, temveč za ponovno in svobodno izbiro partnerja. 3. Napetost je ključ – ne razrešitev (00:43:11) Erotika živi v počasnosti, v zadrževanju, v tistem "še ne". Mojstri erotike razumejo, da je največja moč prav v zmožnosti bivanja na robu dotika, kjer si močno zaželen, a še ne dosežen. 4. Konflikt ni sovražnik, ampak možnost za poglobitev (00:52:08) Zrela partnerja uporabita konflikt kot priložnost za izraz razlik, ki jih ne doživljata kot grožnjo, ampak kot temelj erotične napetosti in spoštovanja. 4. Najboljši citati »Prava erotika ne išče novih teles, ampak nov pogled na znano telo.« – dr. Andreja Pšeničny (00:01:52) »Seksualnost brez čutnosti je premalo – moraš si želeti človeka, ne le telesa.« – Iztok Prosen (00:22:08) »Partner ni moj – je nekdo, h kateremu se vračam, ker ga znova in znova izbiram.« – Iztok Prosen (00:31:55) »Erotika ni v končnem dejanju, ampak v počasnem stopnjevanju – v zadrževanju tik pred dotikom.« – dr. Andreja Pšeničny (00:43:42) /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/37457180

Agresija bližine 07/12/2025

Agresija bližine 1. Govornika V tokratni epizodi se pogovarjata psihoterapevta Iztok Prosen in dr. Andreja Pšeničny, oba z dolgoletnimi izkušnjami na področju partnerske terapije, čustvene dinamike in individualne psihoterapije. Njuna diskusija se osredotoča na paradoks ljubezni in agresije – kako pogosto agresija ni izraz moči, temveč nemoči in strahu pred bližino. Odpirata vprašanja, kaj se zgodi, ko ljubezen ne sproži topline, ampak napetost, in kako intima lahko sproži ne le ranljivost, temveč tudi obrambne mehanizme in destruktivne vzorce. 2. O epizodi Epizoda se poglobi v dinamiko agresije kot odziva na bližino – ne kot sovražnosti, temveč kot obrambe pred razgaljenostjo, ranljivostjo in starimi travmami. Prosen in Pšeničny raziskujeta, kako lahko ljubezen, čeprav želen občutek, sproži alarm v telesu in psihi, ker odpira stara, pogosto nezavedna čustva – sram, bolečino, strah pred izgubo ali občutek lastne nevrednosti. Govornika razložita, da agresija v odnosih pogosto nastopa kot način ohranjanja distance: bodisi kot napad, pasivni umik, posmeh ali kontrola. Raziskujeta, kako posamezniki pogosto ne znajo izraziti svojih čustev drugače, saj jih niso znali ne prepoznati ne ubesediti – zato postanejo agresivni, ko so čustveno preplavljeni. Epizoda postavlja agresijo kot jezik nemoči in neizrečenega hrepenenja po varni bližini. Dotakneta se tudi pomena čustvene regulacije, telesnih meja, terapevtskega odnosa, koncepta "čustvene investicije" in pomena vzpostavljanja varnega prostora, kjer je možno postopno spuščanje oklepa. Razlikujeta med terapevtskim razumevanjem stisk in tem, kar je še možno pričakovati v partnerskem odnosu. 3. Ključne točke 1. Agresija kot zaščita pred ranljivostjo (00:01:19) Agresija v odnosih pogosto ni izraz sovraštva, ampak zaščita pred občutkom razgaljenosti, občutkom, da smo "preveč" za drugega ali da nismo vredni ljubezni. 2. Ljubezen prebuja stare rane (00:02:40–00:03:47) Bližina ne pride v prazno polje – vanjo vstopajo stari vzorci in izkušnje. Ko je bila ljubezen v preteklosti pogojevana ali rušilna, postane zdaj napeta, nelagodna. 3. Intimna tesnoba in notranji konflikti (00:06:27–00:08:21) Intima pogosto sproža tesnobo, ne le zaradi preteklih izkušenj, temveč ker se v njej pokaže dvom vase in želja po varnosti brez tveganja. 4. Potrebujemo odnose, ne pa zamenjave za starše (00:08:32–00:09:34) Od odraslih odnosov ni realno pričakovati brezpogojnega sprejemanja. Odnosi ne smejo biti zamenjava za otroške neizpolnjene potrebe. 4. Najboljši citati “Ljubezen ni potrditev ega, ampak je razgradnja vsega, kar je ego zgradil za svojo zaščito.” – dr. Andreja Pšeničny (00:24:48) “Agresija ni vedno napad. Je pogosto neuspešen poskus bližine, ko oseba ne zna ali ne zmore drugače izraziti svoje ranljivosti.” – Iztok Prosen (00:35:24) “Ko nas ima nekdo rad, nam kaže, kako smo dragoceni. In mi te slike o sebi ne prenesemo, ker ni skladna s tem, kar smo celo življenje verjeli o sebi. ” – dr. Andreja Pšeničny (00:28:00) /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/37385180

Strah pred bližino 07/05/2025

Strah pred bližino 1. Govornika Epizodo vodita dr. Andreja Pšeničny in Iztok Prosen, oba izkušena psihoterapevta. V tej epizodi nadaljujeta cikel o bližini in intimnosti, pri čemer osrednjo pozornost namenjata strahu pred bližino – notranjemu konfliktu med željo po povezanosti in potrebo po ohranjanju lastne identitete. Raziskujeta, kako ta ambivalenca izvira iz zgodnjih izkušenj in kako se izraža v odraslih odnosih. 2. O epizodi V tej poglobljeni epizodi se govornika osredotočita na psihološko dinamiko strahu pred bližino, ki ni patologija, temveč normalen obrambni odziv na hkratno hrepenenje po bližini in strah pred izgubo sebe. Govorita o ambivalentni navezanosti, obrambnih mehanizmih, kot so umik, cinizem, samozadostnost, in narcističnih oklepih, kot so perfekcionizem in deloholizem. S pomočjo strokovnih uvidov, praktičnih primerov in izkušenj iz psihoterapevtske prakse pokažeta, kako strah pred bližino oblikuje vedenje v odnosih – od mikro izogibanj, tihega sabotiranja intimnosti, do težav s postavljanjem in prenašanjem meja. Posebej izpostavita pomen sramu kot temeljne ovire za zdravo bližino. Ključna tema epizode je, da bližina ne pomeni le fizične ali čustvene prisotnosti, temveč zmožnost ostati v odnosu tudi takrat, ko postane nelagodno, napeto ali težko. Poudarita pomen poguma, da ostanemo ranljivi ter da prepoznavamo in reguliramo lastne obrambne vzorce, ne da bi izgubili stik s seboj ali z drugim. 3. Ključne točke Strah pred bližino ni disfunkcija, temveč psihološko ravnotežje med hrepenenjem po bližini in potrebo po avtonomiji. (0:03:20) Obrambni mehanizmi (npr. humor, izogibanje, samozadostnost) omogočajo kratkoročno preživetje, vendar dolgoročno ovirajo razvoj intimnosti. (0:13:35) Sram je pogosto jedro strahu pred bližino – občutek, da nismo dovolj, nas zadržuje pri izražanju ranljivosti in vzdrževanju stika. (0:18:17, 0:35:35) Zdrava bližina vključuje nihanje med stikom in distanco, ki je zavestno, mehko in brez dramatike. V nasprotju s tem razcepljeni odnosi vodijo v začarani krog odmika in zlitja. (0:08:20, 0:11:41) Prava bližina pomeni ostati v odnosu tudi takrat, ko ni popolnega razumevanja, ko sta prisotni napetost in ranljivost. To gradi zaupanje in omogoča zrel odnos. (0:50:03–0:52:31) 4. Najboljši citati "Perfekcionizem in samozadostnost ne govorita o moči, temveč o ranjenosti." – Andreja Pšeničny (0:20:27) "Tišina v paru je lakmusov papir za toleranco na psihično bližino." – Profesor Sova (0:28:56) "Prava bližina se začne, ko ne iščeš več izgovorov, ampak pogum, da si upaš ostati takrat, ko ne veš, kaj se dogaja." – Iztok Prosen (0:51:30) /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/37290500

Intimnost 06/27/2025

Intimnost 1. Govornika V epizodi sodelujeta psihoterapevta dr. Andreja Pšeničny in Iztok Prosen, oba z dolgoletno izkušnjo v individualni, partnerski in skupinski psihoterapiji. Njuno delo se osredotoča na relacijsko dinamiko, navezanost in osebnostne strukture. V tej epizodi se posvetita intimnosti – kaj v resnici pomeni bližina, kako se gradi, kaj jo ogroža, ter kako se kažejo nevidne ovire, kot so obrambni mehanizmi, sram, dvojna sporočila in razcepljena čustvena stanja. 2. O epizodi Epizoda se začne z mislimi o tem, da intimnost ni samoumevna ali preprosta. Za pravo bližino sta potrebna dva poguma: da se razkrijemo in da zdržimo, ko nas nekdo resnično vidi (00:00:50). Govornika raziskujeta razliko med telesno in psihično bližino, ter poudarita, da že naša koža – kot prvi organ za stik – nosi zapise zgodnjih izkušenj, ki oblikujejo naš odnos do dotika, navezanosti in varnosti. Skozi razvojno perspektivo razložita, kako se zgodnje izkušnje z materjo – še posebej v času simbiotske povezanosti – zapišejo kot "notranje predstave" in kasneje oblikujejo naša pričakovanja v partnerskih odnosih (00:02:29). Pogovor zajame tudi nevrofiziološke osnove bližine: simpatična aktivacija, vagusni živec, mehanizmi boja, bega in zamrznitve – in kako ti vplivajo na našo toleranco do bližine (00:09:03). Dotakneta se pomena dotika kot jezika prisotnosti – kdaj dotik zdravi, kdaj pa obudi travmo in nelagodje (00:12:43). Poudarita tudi razliko med "jaz", "ti" in "midva", ter zakaj zdrava intimnost zahteva sposobnost biti skupaj, a hkrati ostati ločen subjekt (00:17:37). Razpravljata tudi o tem, kako »popolna iskrenost« včasih ni izraz bližine, ampak lahko postane oblika nasilja, če ni podprta z obzirnostjo (00:30:42). Proti koncu naslovita pomembno dinamiko: razcepljena kapaciteta za bližino – zakaj nekateri zmorejo intimnost samo v specifičnih kontekstih (npr. spolnost), v vsakdanjih odnosih pa se umaknejo ali ogradijo (00:52:33). Zaključno poglavje se dotika razlike med deljenjem in ekshibicijo – ali se razkrivamo, da gradimo odnos, ali iščemo zunanjo potrditev (00:58:57). 3. Ključne točke Ena ključnih ugotovitev epizode je, da terapevtov kontratransfer (protiprenos) – torej notranji odziv na klienta – pogosto razkrije, da je nekaj v izraženih čustvih neavtentičnega ali razcepljenega. Če terapevt čuti nelagodje ali oddaljenost, to lahko kaže na klientovo neraziskano dinamiko, ki je še nezavedna (00:03:44). Pomembno orodje, ki ga omenjata, je uporaba bližine kot regulativnega sredstva, kjer lahko varna prisotnost zdravi občutke ločenosti ali razdrobljenosti (00:12:43). Druga osrednja misel je, da zrela intimnost pomeni sposobnost biti “jaz” tudi znotraj “midva”. Razlik ni treba razreševati, temveč jih odnos mora zdržati. To pomeni sprejemanje drug drugega tudi, ko se ne ujemamo popolnoma (00:22:47). Še en praktičen uvid: kapaciteta za intimnost se gradi v vsakodnevnih situacijah, ne le v globoko ritualiziranih (npr. spolnost, terapija). Vaditi jo pomeni tvegati razkrivanje tudi takrat, ko ne vemo, kakšen bo odziv – in zdržati možnost, da odziva ni (00:52:33). 4. Najboljši citati “Prava bližina zahteva dva poguma: razkriti se in zdržati pogled drugega.” — Iztok Prosen (00:00:50) “Intimnost je v resnici nevarna vaja — vsakokrat, ko se razkrijem, tvegam.” — Iztok Prosen (00:24:05) “Ločenost v zreli intimi pomeni, da sem sam s sabo tudi takrat, ko sem s tabo.” — Andreja Pšeničny (00:45:55) “Včasih bližino iščemo z istimi orodji, s katerimi smo se je nekoč morali braniti.” — Andreja Pšeničny (00:28:15) “Včasih se ljudje razkrivajo ne zato, da bi se približali, ampak zato, da bi obvladali odziv drugega.” — Iztok Prosen (00:59:20) /episode/index/show/38b9e430-9c73-4b3a-8af0-1316ccce4799/id/37185360

Diskretni šarm drznosti

TOPICS